Socialna pedagogika je stroka in znanost z lastno identiteto ter ima svoj jasen znanstveni predmet in vse druge, njemu pripadajoče znanstvene sestavine. V okviru predmeta je toliko znanstveno preverjenih resnic, da že lahko govorimo o znanstveni tradiciji socialne pedagogike.

Zgodovina socialne pedagogike piše že svojo stoto obletnico rojstva. Njen rojstni kraj je v Nemčiji, eden njenih začetnikov pa Paul Natorp, ki bi, če bi še živel, danes težko prepoznal svojo začetno idejo. Socialna pedagogika, ki je nastajala in se razvijala v nemirnih časih, je iskala in gradila svojo identiteto v razkoraku med stroko in oblastjo, med ideologijo socialne politike oziroma politiko strank. Tako je bilo v Nemčiji in na drugem koncu Evrope ter v drugačnih političnih pogojih – v Sovjetski zvezi.

Danes ugotavljamo nepretrganost socialnopedagoške ideje. Prepoznamo jo v najmanj treh bistvenih počelih: (1) sistem depriviranih oseb ali skupin, s katerimi delujemo (govorimo o osebah ali skupinah, pri katerih se kaže deprivacija v socialnem statusu in vedenju, kar nujno zahteva strokovno pomoč in podporo, da bi dosegli pozitivno socialno integracijo, pripomogli k njihovem razvoju in h kompenziranju (nadomestitvi) deprivacij; (2) sistem okolja, v katerem deprivirane osebe ali skupine bivajo (njihovo fizično in socialno okolje) in (3) sistem delovanja nosilcev (otrokov/znanstveni potencial kot nosilec procesa).

V stoletni zgodovini socialne pedagogike je prihajalo do različnih dojemanj in tolmačenj ter spreminjanj v treh navedenih počelih, obdržala pa se je rdeča nit, ki nam danes omogoča razpravo o kontinuiteti in identiteti socialne pedagogike. Njeno identiteto prepoznamo že na terminološki ravni: PEDAGOGIKA in to prav SOCIALNA.

Da bi lahko pojasnili odnos socialne pedagogike znotraj sestave sorodnih disciplin, ki se ukvarjajo s socialnimi deprivacijami in socialnimi deviacijami, se je treba vrniti na nekatera zgodovinsko razmeroma stara stališča. Pedagogiko v tem smislu je treba enostavno razumeti kot stroko o vzgoji ali kot znanost o vzgoji, če govorimo o znanstvenem delu, vzgojo pa kot enega temeljnih pojavov človeškega obstoja, ki v svojem razmeroma širšem pomenu zajema cel niz vsebin, od pedagoškega do socioterapevtskega dela (npr. izobraževanje, vzgojo v ožjem pomenu, svetovalno delo). Ne poznamo pedagogike, ki ne bi bila socialna, saj je socialna integracija v skrajnem pomenu splošni cilj vsake pedagogike. Toda samo socialna pedagogika potegne ta cilj v žarišče vzgojnega delovanja tako, da je zanjo socialna integracija ne samo nek splošni cilj, temveč več kot to, je sistem posameznih ciljev. Identiteta socialne pedagogike je z vso pravico artikulirana оkoli pojma marginalne družbene skupine in posameznikov s težavami v socialni integraciji.

Če je socialni načrt tisti, na katerem se razodeva, vedenje posameznika in skupin kot prevladujoča, vendar ne edina težava, če je socioetiološki element eden od prevladujočih elementov, vendar ne edini, če socialni element prevladuje v tretmanu, potem je prilastek “SOCIALNI” pred osebkom “PEDAGOGIKA” nujno potreben. Socialna usmeritev socialnega dela, kot ene od prvih ‘sosednjih’ discipline socialne pedagogike, nam z vidika sistemske teorije socialnega dela kot teorije in prakse nudi koristno literaturo. Socialni delavec se namreč ne postavlja v vlogo nekoga, ki mora spreminjati druge, ampak v vlogo nekoga, ki omogoča transakcijo, prenašanje pravic, vrednot in dejavnosti na drugega.

Identiteta socialnega pedagoga temelji na dveh enakovrednih elementih: pedagogiki in sociali. Obe prvini te identitete sta zelo blizu ‘sosednjim’ strokovnim in znanstvenim disciplinam. Ta bližina daje sočasno ugodno podlago za dobro sodelovanje (razumevanje).